Spletna dostopnost za podjetja: koga zadeva in kaj je potrebno narediti?

Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide (ZDPSI), ki začne veljati v juniju 2025, prinaša obveznosti za vse organizacije in podjetja, ki nudijo spletne storitve, izdelke ali mobilne aplikacije. Namen zakona je zagotavljanje enakih možnosti za osebe z različnimi oviranostmi pri dostopu do informacij, proizvodov in storitev v digitalnem okolju. Zakon določa, da morajo biti storitve spletnih strani in mobilne aplikacije dostopne za vse uporabnike, vključno z osebami z oviranostmi, in nalaga številne ukrepe za zagotovitev te dostopnosti. V tem članku bomo predstavili ključne zahteve zakona za zavezance, v zvezi z zagotavljanjem spletne in mobilne dostopnosti, ter natančno navedli, kateri členi zakona te obveznosti predpisujejo.

Kdo so zavezanci po ZDPSI?

Zavezanec po ZDPSI je vsaka pravna oseba ali podjetnik, ki zagotavlja dostop do proizvodov, storitev ali informacij preko spleta ali mobilnih aplikacij, bodisi javni bodisi zasebni sektor. To vključuje podjetja, ki prodajajo blago, nudijo storitve ali izvajajo kakršnekoli poslovne dejavnosti preko digitalnih kanalov, kot so spletne strani, mobilne aplikacije in e-trgovine. Zavezanci so dolžni zagotoviti, da so njihove spletne strani in mobilne aplikacije dostopne tudi za uporabnike z različnimi vrstami oviranosti, kot so slepi, slabovidni, gluhi ali osebe z omejenimi gibalnimi in kognitivnimi sposobnostmi.

3. člen zakona ureja področja uporabe:

1. elektronske komunikacijske storitve, razen storitev prenosa, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev stroj-stroj;
2. storitve, ki zagotavljajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev;
3. storitve zračnega, avtobusnega in vodnega potniškega prevoza, in sicer:
   • spletišča,
   • storitve na osnovi mobilnih naprav, vključno z mobilnimi aplikacijami,
   • storitev izdajanja elektronskih vozovnic,
   • zagotavljanje informacij o prevoznih storitvah, vključno s potovalnimi informacijami v realnem času, v primeru informativnih zaslonov je to omejeno le na interaktivne zaslone,
   • interaktivne samopostrežne terminale, razen tistih, ki so nameščeni kot sestavni deli vozil, zrakoplovov ali ladij, ki se uporabljajo za zagotavljanje katerega koli dela takšnih storitev potniškega prevoza;
4. potrošniške bančne storitve;
5. e-knjige in namensko programsko opremo;
6. storitve e-trgovine.

(3) Ne glede na 3. točko prejšnjega odstavka se za storitve mestnega, primestnega in regionalnega prevoza uporabljajo le storitve iz podtočke d) 3. točke prejšnjega odstavka.
(4) Za grajeno okolje, ki ga uporabljajo invalidi, se glede dostopnosti uporabljajo predpisi, ki urejajo uporabo in prilagoditev objektov v javni rabi ter graditev objektov.

Kdo so zavezanci? 

Če se osredotočimo zgolj na spletne in mobilne storitve za zasebni sektor, so tako zavezanci:

Bančni sektor:

vse banke, ki imajo spletne strani in mobilne aplikacije za bančne storitve (npr. spletno bančništvo, mobilne aplikacije za plačevanje).

Primeri: spletno bančništvo, mobilne aplikacije za upravljanje osebnih računov, digitalne denarnice (npr. Apple Pay, Google Pay). V kolikor je spletno / mobilno bančništvo povezano s spletno stranjo (npr. vhod v aplikacijo), mora merilom za dostopnost zadostiti tudi spletna stran.

Zavarovalnice:

podjetja, ki ponujajo spletne ali mobilne rešitve za sklenitev zavarovanj, prijavo škode, upravljanje zavarovalnih in investicijskih polic in podobno.

Primeri: digitalne platforme za sklenitev zavarovanj (avtomobilsko, življenjsko, zdravstveno), spletne prijave škode, mobilne aplikacije za vpogled in upravljanje s policami. Dostopnost mora zajemati jasno navigacijo, prilagodljive obrazce ter možnost podpore za bralnike zaslona za slabovidne. V kolikor je sklepalnik / poslovalnica za upravljanje zavarovanj povezana s spletno stranjo (npr. vhod v aplikacijo), mora merilom za dostopnost zadostiti tudi spletna stran.

Borzno-posredniške družbe, vzajemni in drugi skladi:

ki izvršujejo naročila za račun strank in upravljajo portfelje ali omogočajo aplikacije za upravljanje premoženja.

Primeri: platforme za trgovanje z vrednostnimi papirji, aplikacije za spremljanje naložb, vzajemni skladi z digitalnim dostopom. Uporabniški vmesnik mora omogočati uporabo tudi osebam z omejenimi motoričnimi sposobnostmi, slepim in slabovidnim. V kolikor je spletna / mobilna poslovalnica povezana s spletno stranjo (npr. vhod v poslovalnico), mora merilom za dostopnost zadostiti tudi spletna stran.

Telekomunikacijska podjetja:

telekomunikacijski in internetni operaterji, ki ponujajo spletne in mobilne storitve za naročanje paketov, plačevanje računov, tehnično podporo itd.

Primeri: spletne strani za naročanje storitev (paketi za internet in mobilno telefonijo), aplikacije za tehnično podporo, spletno plačevanje računov. Podjetja morajo zagotoviti dostopne informacijske storitve, vključujoče prilagoditve pa morajo biti na voljo tudi za podporo strankam. V kolikor so tovrstne spletne strani povezane s korporativno spletno stranjo (npr. vhod za aplikacije), mora merilom za dostopnost zadostiti tudi spletna stran.

E-trgovine:

vse spletne trgovine, ki prodajajo izdelke ali storitve preko interneta in imajo spletne strani ali aplikacije za nakupovanje.

Uporabniški vmesniki morajo omogočati dostop vsem skupinam uporabnikov z jasnimi opisi slik, možnostjo glasovnega nadzora in navigacijo s tipkovnico.

Prevozniška podjetja (letalski, avtobusni in potniški prevoz):

podjetja, ki ponujajo spletno ali mobilno rezervacijo prevozov (avtobusov, letalskih vozovnic, taksi storitev ipd.) ali prikaz potovalnih informacij v realnem času.

Primeri: spletne platforme za nakup vozovnic, mobilne aplikacije za sledenje voznim redom, letališke terminalske naprave, spletne strani z voznim redom. Informacije o prevoznih storitvah morajo biti dostopne v realnem času, pri tem pa morajo upoštevati tudi podporo za bralnike zaslona za slepe in slabovidne ter druge prilagoditve. Železniški promet je izključen iz zakona.

Turistične agencije:

spletne in mobilne aplikacije za rezervacije, prodajo turističnih paketov, oglede destinacij ipd.

Primeri: platforme za rezervacijo restavracij in hotelov. Poleg dostopnih spletnih platform morajo podjetja zagotoviti tudi jasno predstavitev storitev, vključno z informacijami o fizični dostopnosti prostorov.

Restavracije in gostinstvo

spletne strani za naročanje hrane, rezervacije miz ali aplikacije za dostavo hrane.

Primeri: platforme za rezervacijo restavracij in hotelov, aplikacije za dostavo hrane. Poleg dostopnih spletnih platform morajo podjetja zagotoviti tudi jasno predstavitev storitev, vključno z informacijami o fizični dostopnosti prostorov.

Izobraževanje in e-učenje:

podjetja, ki ponujajo spletne tečaje, izobraževalne platforme, e-učenje in podobno.

Primeri: spletni tečaji, platforme za e-učenje, jezikovne šole z digitalnimi dostopi. Gradiva morajo biti dostopna tudi za osebe z različnimi oviranostmi (npr. video vsebine z znakovnim jezikom, tekstovna alternativa avdio vsebinam).

Medijska podjetja:

ki ponujajo storitve, ki zagotavljajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev;

Primeri: pretočne platforme, digitalne radijske storitve, spletne televizijske aplikacije. Storitev mora vključevati podnapise za gluhe, podporo za bralnike zaslona za navigacijo in možnost prilagoditev barvnega kontrasta.

Digitalne publikacije:

E-knjige morajo omogočati prilagoditev pisave in velikosti besedila, bralniki pa morajo biti združljivi z asistenčnimi tehnologijami.

Primeri: aplikacije za branje e-knjig, strokovni članki in revije v digitalni obliki.

So kakšne izjeme?

Zakon je uvedel določene izjeme za mikro podjetja, ki imajo manj kot 10 zaposlenih in letni promet ne presega 2 milijonov evrov.

Podjetja, ki izpolnjujejo te pogoje, so oproščena nekaterih bolj zahtevnih standardov, zagotavljanje katerih bi zanje pomenilo nesorazmerno (finančno) breme, vendar morajo kljub temu zagotoviti osnovne elemente dostopnosti.

Ali to pomeni, da izjemam (manjša podjetja) ni treba biti dostopne?

Ne, osnovne elemente dostopnosti morajo imeti zagotovljene. Za manjša podjetja, ki so oproščena polne dostopnosti (zaradi njihovega majhnega obsega poslovanja), je zakon določil minimalne zahteve, ki jih morajo še vedno izpolnjevati:

• Alternativno besedilo za slike: poskrbeti morajo, da vse slike, grafikoni, grafike in podobne vizualne vsebine vključujejo alternativna besedila (alt text), ki so dostopna bralnikom zaslona, kar je ključno za slepe in slabovidne uporabnike.
• Osnovna navigacija: zagotoviti morajo, da je spletna stran ali aplikacija enostavna za uporabo z uporabo tipkovnice ali drugih pomožnih tehnologij, kar vključuje osnovne funkcionalnosti, kot so preprosta in jasna navigacija po strani.
• Brezbarvne sheme in visoki kontrasti: preproste zasnove z ustreznimi kontrasti in barvami za izboljšanje berljivosti.
• Jasno označeni obrazci: če so na spletni strani obrazci za vnos podatkov, morajo biti ustrezno označeni, da so dostopni tudi za uporabnike z motnjami vida, motnjami v gibanju, kognitivnimi omejitvami.

Zakaj je to za manjša podjetja pomembno?

Zakon omogoča manjšim podjetjem nekaj več fleksibilnosti, vendar ne zmanjšuje njihove odgovornosti do dostopnosti. Vse to z namenom, da se zagotovi osnovna dostopnost, medtem ko se manjša podjetja razbremeni izpolnjevanja vseh strogih tehničnih zahtev (kot so popolna skladnost z vsemi AA WCAG 2.x smernicami), ki bi lahko pomenila potrebne večje posege v njihove spletne rešitve.

Kaj to pomeni za (manjše) spletne trgovine?

Če spletna trgovina izpolnjuje pogoje za mikro podjetje (manj kot 10 zaposlenih in manj kot 2 milijona evrov letnega prometa), ni obvezana zagotavljati popolne dostopnosti (npr. vse specifikacije WCAG 2.x), vendar mora zagotoviti osnovno dostopnost, kot so:

• Zagotavljanje osnovnih interakcijskih funkcij za uporabnike z omejitvami.
• Alternativna besedila za slike in druge multimedijske vsebine.
• Enostavna navigacija in osnovna podpora za bralnike zaslona.

Tako imajo manjša podjetja določeno olajšavo, vendar kljub temu morajo poskrbeti za dostopnost, da omogočijo enakopraven dostop za vse uporabnike, tudi tiste z oviranostmi.

Kateri so ključni ukrepi za (polno) spletno in mobilno dostopnost, ki so jih zavezanci dolžni izvesti?

1. Skladnost z WCAG standardi
   Zakon določa obveznost, da vse spletne strani in mobilne aplikacije zavezancev ustrezajo standardu za dostopnost spletnih vsebin, EN 301 549 v3.2.1, ki povzema smernice WCAG 2.1 AA (Web Content Accessibility Guidelines). Te smernice vključujejo:
   • Zagotoviti berljivost besedil za vse uporabnike, tudi za tiste z okvarami vida.
   • Povečati kontrast besedila za izboljšanje berljivosti za uporabnike s slabšim vidom (WCAG 1.4.3).
   • Omogočiti dostop do vsebin z uporabo tipkovnice in brez miške (WCAG 2.1.1).
   • Zagotoviti alternativna besedila za slike, videe in druge medijske vsebine (WCAG 1.1.1).
   Skladnost z WCAG smernicami mora biti zagotovljena za vse pomembne spletne vsebine, do katerih uporabniki lahko dostopajo in jih uporabljajo, kot so spletni obrazci, informacije o izdelkih, kontaktni podatki in podobno.


2. Dostopnost mobilnih aplikacij
   Zakon zahteva, da mobilne aplikacije zavezancev zagotavljajo dostopnost za vse uporabnike, tudi tiste z oviranostmi. To vključuje:
   • Zagotavljanje, da mobilne aplikacije podpirajo funkcionalnosti, kot so povečanje besedila, podpora za bralnike zaslona, preprosta navigacija z zaslonom na dotik ter možnosti za prilagoditev prikaza vsebin.
   • Podpora za glasovno navigacijo in povratne informacije za slepe in slabovidne uporabnike.
   Zavezanci morajo preveriti, ali njihove mobilne aplikacije omogočajo enakopraven dostop za vse uporabnike, ne glede na vrsto invalidnosti, kar vključuje tudi zagotavljanje uporabniku prijazne izkušnje za tiste z omejeno mobilnostjo.


3. Zagotavljanje enostavne navigacije
   Navigacija po spletnih straneh in aplikacijah mora biti preprosta in dostopna za vse uporabnike, vključno s tistimi, ki uporabljajo bralnike zaslona, tipkovnice ali druge pomožne tehnologije. To vključuje:
   • Jasno označevanje elementov na spletnih straneh, kot so navigacijski meniji, obrazci, gumbi in druge interaktivne komponente.
   • Zagotovitev, da je navigacija po strani ali aplikaciji mogoča brez pomoči miške, le z uporabo tipkovnice ali drugih metod za pomoč uporabnikom z gibalnimi težavami (WCAG 2.1.1).
   • Uporaba enostavne, intuitivne strukture za omogočanje hitre orientacije uporabnikom, tudi tistim z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi.


4. Testiranje dostopnosti
   Zakon predpisuje, da zavezanci redno testirajo dostopnost svojih spletnih strani in mobilnih aplikacij. Testiranje mora vključevati:
   • Uporabo avtomatiziranih orodij za preverjanje skladnosti z WCAG smernicami.
   • Testiranje dostopnosti z realnimi uporabniki, ki imajo različne vrste oviranosti, da se zagotovi, da so vse funkcionalnosti dostopne.
   • Dokumentiranje testiranj in odpravljanje ugotovljenih napak.
   Zavezanci morajo redno izvajati tovrstna testiranja, da preprečijo morebitne napake, ki bi lahko onemogočile dostop do spletnih strani in aplikacij.


5. Usposabljanje zaposlenih
   Zakon določa, da morajo zavezanci zagotoviti, da so zaposleni, ki se ukvarjajo z razvojem spletnih strani ali mobilnih aplikacij, ustrezno usposobljeni za zagotavljanje dostopnosti. To usposabljanje mora vključevati:
   • Tehnične vidike, kot so integracija WCAG smernic v razvojne procese.
   • Pomen vključevanja dostopnosti v zgodnje faze razvoja digitalnih izdelkov.
   • Razumevanje zakonodajnih obveznosti in etičnih vprašanj v zvezi z dostopnostjo.


6. Poročanje o dostopnosti
   Zavezanec mora redno obveščati uporabnike o dostopnosti svojih spletnih strani in mobilnih aplikacij. To vključuje:
   • Izjavo o dostopnosti, kjer je sproti (letno) povzet napredek in opisane vse aktivnosti, povezane z zagotavljanjem dostopnosti, opredeljene pa so tudi izjeme oz. deli spletnih rešitev, ki niso dostopni.
   • Objavo informacij o dostopnih funkcionalnostih na spletni strani, kot so možnosti prilagoditev besedila, kontrasta in drugih funkcij za pomoč invalidom.
   • Pomoč pri prijavi težav z dostopnostjo in zagotavljanje kanala za predloge ali pritožbe uporabnikov.

Zaključek

Zakon ZDPSI bo v letu 2025 uvedel stroge zahteve za zagotavljanje dostopnosti spletnih strani in mobilnih aplikacij. Zavezanci bodo morali zagotoviti skladnost s standardomi EN 301 549, ki temelji na smernicah WCAG 2.1, nivoja AA, omogočiti dostopnost mobilnih aplikacij, enostavno navigacijo, redno testiranje dostopnosti ter usposabljanje svojih zaposlenih. Pravočasno prilagajanje zakonskim zahtevam bo ključno za zagotavljanje enakih možnosti za vse uporabnike in izogibanje pravnim posledicam. Zakon se začne uporabljati 28. junija 2025.

Druga pogosta vprašanja

Potrebujete pomoč pri zagotavljanju enakih možnosti za vse uporabnike vaše spletne strani?

Naj vam na pomoč priskočijo certificirani Creatimovi strokovnjaki.

Več o dostopnosti spletnih mest